Rom 4 | SlvZNZ | STEP | To bi vam rad še bolj pojasnil. Zakaj je Bog ravno Abrahama izbral za očaka judovskega ljudstva?

Romans 4

Abraham kot zgled

1 To bi vam rad še bolj pojasnil. Zakaj je Bog ravno Abrahama izbral za očaka judovskega ljudstva? 2 Gotovo ne zaradi njegovih dobrih dejanj! Zaradi teh bi si lahko pri ljudeh pridobil ugled in slavo, ne pa tudi pri Bogu. 3 V Svetem pismu piše: “Abraham je v vsem veroval Bogu, zato ga je Bog imenoval pravičnega.” ^{▼▼1. Mojzesova 15,6. V izvirniku: To se mu je štelo v pravičnost.} 4 – 5 Ali pa ni zaslužil opravičenja zaradi vsega dobrega, kar je storil? Ne, kajti to, da smo rešeni, je dar; če bi to lahko zaslužili s svojo dobroto, ne bi bilo zastonj – vendar je zastonj! To dobijo tisti, ki se ne trudijo za to. Kajti Bog je razglasil grešnike kot pravične v svojih očeh, če imajo vero v Kristusa, ki jih bo rešila Božje jeze. ^{▼▼V izvirniku: Tistemu pa, ki ne opravlja del, a veruje v tega, ki opravičuje brezbožnega, se njegova vera šteje za pravičnost.} 6 O tem je govoril že kralj David, ko je imenoval srečne tiste ljudi, ki jih Bog sprejema, ne da bi karkoli zahteval od njih. David je dejal:

7 “Srečni so vsi, ki jim je Bog odpustil krivice
in jih je osvobodil njihovih grehov!
8 Srečen je človek, ki je pred Bogom brez greha!” ^{▼▼Psalm 32,1-2.}
9 Pred nas se zdaj postavlja vprašanje: Ali veljajo Davidove besede samo za tiste, ki verujejo v Kristusa ter istočasno izpolnjujejo judovske zakone, ali pa tudi za one, ki se ne držijo judovskih predpisov, temveč imajo samo vero v Kristusa? Kaj se je zgodilo z Abrahamom? Zanj trdimo, da ga je Bog imenoval pravičnega zaradi njegove vere. Ali je bilo to tako izključno zaradi vere, ali tudi zato, ker je izpolnjeval judovske zakone? 10 Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo najprej ugotoviti naslednje: Kdaj je Bog imenoval Abrahama pravičnega? To se je zgodilo, preden je opravil judovski obred, ki se imenuje obreza. 11 Šele potem, ko mu je Bog obljubil, da ga bo blagoslovil zaradi njegove vere, se je Abraham obrezal. Ta obred je bil dokaz, da je Abraham že imel vero ter da ga je Bog sprejel in imenoval pravičnega in dobrega v svojih očeh – preden je opravil obred obreze. Zato je Abraham duhovni oče vseh tistih, ki verujejo, ne da bi istočasno izpolnjevali tudi judovske zakone. 12 Prav tako pa je Abraham tudi oče vseh tistih, ki so se obrezali. Iz njegovega zgleda lahko vidijo, da ni obred tisti, ki rešuje, kajti Abrahama je Bog sprejel izključno zaradi vere, preden se je obrezal.

Zakon in vera

13 Bog je obljubil Abrahamu, da bo storil, da bo Abraham s svojim potomstvom blagoslov za ves svet. ^{▼▼1. Mojzesova 18,18; 22,17-18; v izvirniku: dedič sveta.} Bog mu ni dal te obljube zato, ker je izpolnil zakon, ampak ker mu je Abraham povsem zaupal. 14 Kdor pa še naprej trdi, da Bog daje svoj blagoslov tistim, ki so dovolj dobri, s tem trdi, da so Božje obljube tistim, ki verujejo, nesmiselne in da je neumnost verovati. 15 Zakon nam dejansko ne prinaša nič drugega kot Božjo jezo. Samo tam, kjer ni zakona, tudi ni nihče kriv. 16 Zato daje Bog svoj blagoslov samo tistim, ki verujejo. To, kar je Bog obljubil, naj bi bil dar. Le tako obljuba tudi ostaja v veljavi, in sicer za vse Abrahamovo potomstvo. To pa niso samo Judje, ki živijo po zakonu, ampak tudi vsi drugi ljudje, ki zaupaju Bogu tako kot Abraham. Zato pa je Abraham oče vseh, ki verujejo. ^{▼▼V izvirniku: oče nas vseh.} 17 Bog pravi Abrahamu v Svetem pismu takole: “Določil sem te, da boš oče mnogih ljudstev!” ^{▼▼1. Mojzesova 17,5.} In Abraham je zaupal Bogu: tistemu Bogu, ki obuja mrtve v življenje in govori o tem, česar še ni, kot da bi že bilo. 18 Bog je obljubil Abrahamu: “Tvoje potomstvo bo tako številno, kot so zvezde na nebu in postal boš oče mnogih ljudstev.” ^{▼▼1. Mojzesova 15,5.} Abraham je veroval tem besedam. Pri tem pa je uresničenje te obljube izgledalo povsem nemogoče. 19 On sam je bil namreč skoraj sto let star, njegova žena pa v svoji visoki starosti po človeških merilih tudi več ni mogla imeti otrok. 20 Kljub temu Abraham ni dvomil, ampak je veroval Božji obljubi. S svojo neomajno vero je dal čast Bogu. 21 Čvrsto je bil prepričan, da bo Bog izpolnil, kar je obljubil. 22 Na osnovi njegove vere je Bog Abrahamu odpustil grehe in ga imenoval pravičnega. ^{▼▼V izvirniku: štelo se mu je v pravičnost. (1. Mojzesova 15,6).}

23 Tega pa ni doživel samo Abraham, 24 ampak Bog zagotavlja tudi nam, da nas bo sprejel na enak način, kot je sprejel Abrahama – če verujemo obljubam. Te obljube je dal Bog, ki je obudil Jezusa, našega Gospoda od mrtvih. 25 On je umrl za naše grehe in vstal od mrtvih, da bi nas tako pomiril z Bogom. ^{▼▼V izvirniku: za naše opravičenje.}